Jamski laboratorij Tular

Tular je naravna jama, ki jo je v pleistocenskem konglomertu reke Save pod Stražiščem v Kranju izdolbel droben potoček. Podobne kraške pojave najdemo tudi po bližnji okolici, najlepše pa ob robu konglomeratnih teras zavarovanega naravnega parka Udin boršt.

 Jama Tular 2 photo G Aljancic       Niphargus ilidzensis slovenicus photo M Aljancic        Jama Tular 1 photo G Aljancic

 Vodni rov jame Tular ob visoki vodi.

 Slepa postranica Niphargus ilidzensis slovenicus.  Sigaste ponvice v jami Tular.

Prvi jo je l. 1689 opisal že znameniti J. V. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Jama je naravovarstveno pomembna kot klasična lokaliteta jamskega hrošča Anophthalmus miklitzi staudacheri MÜLLER, 1923. V potoku, ki teče iz jame Tular, pa živi slepa jamska postranica Niphargus ilidzensis slovenicus S. KARAMAN, 1932. V Katastru jam Jamarske zveze Slovenije je registrirana pod katastrsko številko 369, načrt je narisal koleopterolog Egon Pretner. Med 2. vojno, l. 1944, so večji del jame obzidali v protiletalsko zaklonišče za bližnjo tovarno.

TularCaveLaboratory1       TularCaveLaboratory2      TularCaveLaboratory3
Laboratorijske mize z gojitvenimi posodami, 1962. Marko Aljančič pri urejanju laboratorijskega bazena, 1962.

Marko Aljančič (levo) in Franc Babnik (desno) med nabiranjem jamskih kozic (Podpeška jama, 1965).

 

V spomin speleobiologu Marku Aljančiču

 

 

 

 

Speleobiolog Marko Aljančič (1933–2007) je l. 1960 zakloniščni del jamoe preuredil v jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice (Proteus anguinus). Jamski laboratorij Tular je edini tovrstni laboratorij v Sloveniji, poleg Podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih pa tudi edini kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega naravnega habitata. Od l. 2002 v Jamskem laboratoriju Tular raziskujemo majhno kolonijo črne človeške ribice, izjemno redke temno obarvane podvrste (Proteus anguinus parkelj).

V Jamskem laboratoriju Tular živali preučujemo le z opazovanjem, na način, ki jih ne vznemirja ali poškoduje. Tu poskušamo poiskati odgovore na zanimiva vprašanja iz življenja človeške ribice, ki ga v njihovem težko dostopnem podzemeljskem okolju ne moremo razbrati. Zanima nas, kako si človeške ribice lovijo svoj plen, kako te živali med seboj komunicirajo, kako zaznavajo svojo okolico, pa tudi, kako se upirajo poplavam ter kakšna je njihova usoda, ko jih odplakne na površje – skratka, kako so se prilagodile na svoje jamsko okolje. Ugotovitve so ključne za uspešno varstvo človeške ribice v naravi. Na terenu, vzdolž Dinarskega krasa, zbiramo podatke o razširjenosti človeške ribice, opazujemo njeno vêdenje, predvsem pa spremljamo ogroženost kraškega podzemeljskega habitata. Posebno pozornost posvečamo tudi preučevanju zgodovine raziskovanja človeške ribice, tako smo zbrali eno najtemeljitejših knjižnic o tej živalski vrsti.

Proteus eggs Tular Cave Lab photo G Aljancic        Cloveska ribica odlaganje jajcec 2012       Proteus hatching Tular Cave Lab photo G Aljancic

Odlaganje jajčec v laboratorijskem bazenu

(Jamski laboratorij Tular, 1998).

Mlada samica, vzgojena v Tularju, je 2012 dozorela in prvič odlagala jajčeca.

 Izleganje človeške ribice

(Jamski laboratorij Tular, 2007).

Jamski laboratorij služi tudi kot zatočišče za poškodovane človeške ribice, ki jih poplave občasno izplavijo iz podzemlja. Od l. 2008 smo preučuili več kot 20 primerov iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, 16 živali smo rešili in jih vrnili v njihovo izvorno populacijo.

Pomemben del aktivnosti Jamskega laboratorija Tular je usmerjen v varstvo človeške ribice in njenega podzemeljskega habitata. To bo lahko uspešno le ob stalnem izobraževanju javnosti, usmerjenem v verodostojno promocijo človeške ribice kot enega najpomembnejših simbolov svetovne naravne dediščine ter raznovrstnosti jamskega živalstva, s poudarkom na varstvu podzemne vode.